PLESNO DRUŠTVO SALAM GHAZEEA

Kaj je orientalski ples in kaj je trebušni ples?

Pravilno poimenovanje

Za večino ljudi pomeni orientalski ples ali trebušni ples eno in isto, morda celo bolj poznajo izraz trebušni ples. Za nas, ki se s tem plesom ukvarjamo pa je razlika precejšnja. Raje imamo izraz orientalski ples. :-) Zakaj?

Kar nakazuje na področje od koder ples izvira in ne le na gibanje enega dela telesa,

Ker mu Egipčani rečejo, Raks Sharki, kar dobesedno pomeni ples Vzhoda, torej Orienta in

ker je izraz pravilnejši in lepši.

Prof.dr.Hassan Khalil pravi, da bi ga lahko poimenovali ženski ples, sa je namenjen ženskam, vsebuje veliko gibov, ki so pogojeni z žensko konstitucijo in ker ga plešejo ženske po celem svetu!

Kako pa se je pojavilo poimenovanje trebušni ples pa si preberite spodaj…

Orientalski ples je tradicionalno povezan z religijo, erotiko in kulti rodnosti. Boginja mati je prisotna praktično v vseh religijah sveta, pri cemer je bila njena funkcija vedno reproduktivna. Od nje so bili odvisni ciklusi letnih časov, ki so vplivali na rodnost zemlje, živali in ljudi, prav tako pa je bila popolnoma odvisna od nje tudi dobrobit ljudi. Nobena od teh boginj ni živela v celibatu, kakor tudi ne njihove svečenice, saj bi to bilo v nasprotju z njihovo funkcijo. Tako se je pojavila praksa tempeljskih prostitutk, ki so bile zelo spoštovane osebe tistega časa. Sveti ples je bil del njihovih dolžnosti, predvsem ples, ki je bil sestavljen iz gibov medenice – centra in vira plodnosti boginje. Še dandanes je običaj, da se mladoporocenca slikata z rokami položenimi na trebuhu plesalke, kar nakazuje na stare kulte plodnosti.

Zaradi direktne povezave z materjo zemljo so ljudje tradicionalno plesali bosi. Tipični so gibi medenice, bokov in prsnega koša. Senzualni, gladko drseči gibi se izmenjujejo s tresočimi in odrezanimi gibi. Ti plesi so plesi mišic, in ne korakov, kot so navadno na zahodu.

V Egiptu je bil ples vedno zelo pomemben del kulturnega življenja. Ljudje iz vseh socialnih razredov so bili izpostavljeni plesu, ki je bil del večine dogodkov. Kljub temu se je orientalski ples v javnosti smatral kot privilegij nižjih slojev in nobena ženska iz višjega sloja ne bi plesala v javnosti. Ples je bil rezerviran samo za posebne priložnosti, kot je zaroka sina ali hčere.

Elizabeth Artemis Mourat je ples razdelila v več skupin. Delitev se mi zdi zelo zanimiva in v oklepajih sem dodala primere za lažje razumevanje delitve. Religiozni plesi (indijski tempeljski plesi), festivalni plesi (nereligiozni folklorni plesi – fallahi), banketni plesi in haremski plesi (awalim), bojni plesi (tahtib) in ulični plesi (ghawazee).

Shaabiyya (folklorni ples), je najstarejša oblika egipčanskega plesa, ki izhaja iz kmečkih skupnosti (fallahin) in je bila velikokrat sestavni del porok in drugih praznovanj. Posamezne skupnosti, ki živijo v Egiptu, se med seboj razlikujejo in uporabljajo različne gibe in korake, vendar obstajajo tudi bolj splošni plesni stili, kot je Saaidi (s palico), Fellahi (kmetje), Beduin (nomadi), Manbooti (ples ribicev), Ghawazee (ples ciganov) in Nuba (plesi nubijskih plemen).

S plesi Orienta so se prvi srečali francoski popotniki. Nepoznane gibe telesa so poimenovali »Dance du Ventre« (Trebušni ples). Gre za napacno poimenovanje, ker so v resnici v ta ples bolj kot dejanski izolirani gibi trebuha vpleteni gibi celega telesa, glave, ram, rok ter prsnega koša, s posebnim poudarkom na gibih medenice in bokov.

Plesalke, ki so jih popotniki videli, so bile Ghawazee, ženske domnevno iz indijskih nomadskih plemen, ki živijo v Egiptu in za denar plešejo na ulicah ob glasbeni spremljavi moškega dela družine. Plesalke višjih slojev, awalim, so se pred popotniki umaknile. Ples žensk v družinskem krogu je ravno tako ostal popotnikom neznan.

V letih okoli 1900 se je egipčanski Baladi, ki so ga plesale ženske priseljenke v mestih iz podeželja, izvajal zunaj, predvsem na festivalih ali v domovih in koffe – housih ter je predstavljal nepogrešljivi del vsake poroke. Del Raks Baladi repertoarja sestavljajo tudi plesi, kot je Melaya – laff (žensko „ogrinjalo“), zelo tipičen ples iz Kaira in Aleksandrie, v katerem se plesalka koketno zakriva in odkriva z dolgim ogrinjalom, oblečena v pisano oprijeto obleko in natikače z visoko peto. Baladi je doživel razcvet v poznem 19. stoletju, ko so arabski umetniki odpotovali v Evropo in Ameriko ter tam predstavili njihov stil, začeli pa so mu dodajati tudi nove tuje elemente. V tem času je prišlo do razcepa plesnih stilov Orienta na Raks Baladi (Folklorni ples) in Raks al Sharqi (Orientalski ples).

Prvi egipčanski kabaret, Casino Opero, je odprla sirijska igralka in plesalka Badia Masabni v Kairu leta 1926. Podobni kabareti so se potem pojavili v Alžiriji, Beirutu in Kairu. Navdihnjena z zahodnjaškimi plesnimi oblikami je egipčanskemu Baladiju v prvinski obliki dala več gibalnega prostora. Zgornji del telesa in roke, ki prej niso imele nobene posebne vloge v plesu, so z Badijino uvedbo zahodnjaških elementov postale pomembne, poleg tega so plesalke v plesu začele uporabljati valujoče figure. Prvotno je plesalka izvajala plesne gibe na mestu, z Badijino spremembo pa je začela plesalka bolj intenzivno uporabljati prostor na odru. Tančico, ki ni Baladi plesni pripomoček, ampak pripada zahodnjaškim plesalkam, je Badia uvedla kot nov element, kakor tudi piruetne obrate. Posledicno je ples postal koreografiran. Badia je izučila 2 znani plesalki, ki se imenujeta Tahia Carioca in Samia Gamal. Samija Gamal je rada plesala v visokih petah, saj je želela poudariti, da si jih lahko privošci. S tem je ples dobil nov pridih, poimenovali so ga Raks – al – Havanem (Damski ples), ter se je pričel pogosto pojavljati v filmski industriji. Za razliko od solo Baladi nastopa je Badija uporabljala plesni zbor s solistko.

V Baladi je prihajalo vedno več elementov iz drugih orientalskih plesnih stilov kot so turški, perzijski, indijski ter beduinski (nomadski). Kljub glamurozni in sofisticirani obliki sodobnega klasičnega orientalskega plesa, pa ritmi in ločeni gibi telesa tipične klasične orientalske plesne izvedbe izvirajo iz starodavne folklorne tradicije.

Klasični orientalski ples je mešanica različnih plesnih tradicij, kjer se pojavljajo elementi indijskega, perzijskega ter turškega plesa, kateremu bi lahko rekli trebušni ples, egipčanske tradicije in evropskih plesnih elementov. Imenuje se klasični orientalski ples, saj je izpiljena in prefinjena plesna tehnika arabskega sveta uporabljena v sodobni odrski plesni umetnosti. Zravnanost in dostojanstvo izvirata iz azijskega porekla, gibi glave, rok in dlani iz indijskega izročila, gibčnost hrbtenice pa iz turške tradicije. Zahodnjaški element je tančica, s katero se dandanes začne vsak plesni nastop. Center gibanja je bolj v zgornjem delu telesa kot pa v medenici. Z izravnano in graciozno držo z rokami nad glavo klasicni orientalski ples sledi baletnemu idealu.